To poletje sem se odločila, da bom šla v planine, ker sem samska in nimam kaj dosti prijateljic, po drugi strani pa sem si želela biti sama, sem šla v planine sam, vse je bilo v redu, le pogradi v planinski koči so mi bili zoprni. Letos je bilo planincev ogromno, kar nekaj časa prej si moral rezervirati prenočišče v kakšni koči, posebej takšnih, ki so bile najbolj obiskane.
Naredila sem si načrt, kako bom hodila po planinah in kje bom spala. Ker pa že tako in tako ne spim dobro in imam kar problem glede spanja, so me pogradi še toliko bolj presenetili. V eni planinski koči sem nameravala prespati dve noči, a meje po eni neprespani noči minilo. Jaz nisem zatisnila očesa, pogradi so bili tako skupaj, tisti, ki je spal blizu mene je tako smrčal. Ponoči sem komaj čakala jutro, da se vstanem in grem naprej. Mene je ta noč tako zdelala, da sem bila čisto narobe, vedela sem, da če še eno noč ostanem, spet ne bom nič spala in odločila sem se, da grem naprej. Mene ti pogradi živcirajo, prvo kot prvo škripajo, drugo pa so bili preveč skupaj, saj sploh nisi imel nobene zasebnosti, ležali smo kot šunke ena zraven druge.
Noč res ni bila moja, kaj pa sem jaz vedela, da bo tako, pogradi res ne bi rabili biti tako skupaj, to me je najbolj motilo, ker so bile vse postelje zasedene, saj mogoče me pogradi ne bi toliko motili, če bi bilo manj ljudi in ne bi vse postelje bile zasedene. Tako pa sem se počutila utesnjeno, res ni bila moja noč.
Moj izlet v hribe se je zaradi neprespane noči skrajšal za en dan, prav nič mi ni bilo hudi, kajti tisti večer sem že spala v svoji postelji, pogradi pa me ne bodo več videli, če bo v njih spalo toliko ljudi.