Ko se lotimo pranja perila, moramo najprej perilo ločiti, da ne pride do kakšnih nepotrebnih presenečenj ko perilo damo ven iz pralnega stroja. Se pravi perilo ločimo na belo, črno in pisano perilo. Nato seveda ocenimo katerega perila je največ in tisto najprej operemo. Glede na vreme lahko precenimo, če nam bo uspelo oprati dvojno perilo ali samo eno. Ko perilo operemo, pa je čas da ga damo sušiti. Ljudje sušijo perilo na različne načine. Nekateri imajo sušilni stroj, kar pomeni, da takoj ko se perilo opere, se ga iz pralnega stroja prenese v sušilni stroj, kjer potem samo počakamo da stoj opravi svoje delo in perilo je suho. Velika slabost tukaj je, da je perilo po navadi zelo zmečkano, kar pomeni, da je nujno potrebno likanje perila, kar nam vzame še dodaten čas.
Druga možnost pa je stojalo za sušenje perila. Stojal imamo danes že veliko na izbiro. Od majhnih pa do največjih. Katerega bomo kupili je čisto odvisno od tega, koliko perila dejansko operemo na enkrat. Obesiti moramo vso perilo, ki ga operemo, kar pomeni, da če imamo veliko perila potrebujemo večje stojalo. Obstajajo tudi stojala, ki se raztegnejo, to je dobro, če peremo zelo neenakomerno. Se pravi enkrat malo več in drugič malo manj. Prednost stojal je ta, da če oblačila res lepo obesimo, potem ni nobene potrebe po likanju, razen že gre za kakšne srajčke ali neko blago, ki se mečka. Perilo na stojalu lahko sušimo notri ali pa zunaj. Sredi poletja se na perilo lahko zunaj posuši že v manj kot uri. Zato večina ljudi perilo suši zunaj. Pozimi je malce bolj zamudno, zato se pozimi po navadi lotimo le enega pranja na dan in ne dveh, saj ne vemo točno kdaj bodo oblačila suha.
Nekateri ljudje imajo tudi napeto špago iz enega drevesa na drugo drevo in tam sušijo perilo. Je skoraj isto kot stojalo, ampak stojalo moramo pospraviti, špaga pa ostane zunaj do naslednjega obešanja perila.