Po zelo dolgem dnevu sestankov in opravil sem prišla domov tako utrujena, da sem le še zagrnila plise zavese in zaspala. Ura je bila komaj pet popoldne, ampak jaz sem nujno potrebovala najprej nekaj kaj spanca, preden sem lahko nadaljevala večer. Zbudila sem se že ob šestih zjutraj, da sem lahko vse naredila, kar sem imela danes. Ob pol osmih sem namreč že imela prvi sestanek in potem sem jih imela še pet. Kako točno mi je vse uspelo, se resnično sprašujem. Poleg tega sem šla tudi na kosilo in imela celo pol ure časa za kavo. Vseeno pa je bilo vse kar precej težko.
Pogajalski sestanki so vedno utrujajoči in sem vedno kar izmučena po njih. Običajno jih imam precej manj, ampak je tako naneslo, da sem imela na izbiro, da imam danes vse te sestanke ali pa kakšnega prestavim na čez nekaj tednov ali pa še kasneje. Seveda to ni prišlo v pošte in sem vse izpeljala v tem dnevu. In potem so plise zavese poskrbele, da sem si preskrbela malce energije, saj sem jo danes preveč izkoristila za svoje zmožnosti.
Minili sta dve uri, ko sem se zbudila in čeprav sem se počutila mnogo bolje. Najprej sem pomislila, da bi morda lahko kar zaspala nazaj, ampak sem se potem odločila, da bo vseeno treba vstati, ker si moram narediti kaj za večerjo. Odgrnila sem plise zavese in ugotovila, da je zunaj že skoraj čista tema in se sprijaznila s tem, da bom po vsej verjetnosti le še pojedla večerjo in nadaljevala gledanje serije.
Zagrnila sem nazaj plise zavese in se odločila narediti večerjo. Čeprav najprej nisem vedela, kaj točno bi naredila, sem se na koncu odločila, da bom naredila enostavno juho, saj mi to morda še najbolje odgovarja ta hip. Še dobro, da sem imela obilno kosilo in da sem po tem šla še na eno sladico, ker bi bila zdaj zelo sestradana. Medtem ko se je juha kuhala, sem zaprla še okna, ki so bila priprta in zagrnila plise zavese še tam, ter prižgala svojo serijo.